Želje v času

Sem imenoval slike digitaliziranih postopkov, popolne v barvitosti, dovršene osebnostno. Skrivnost teh slik se razpira v vidno polje postmoderne izkušnje vsega vidnega, zato se odkriva na drugi strani nevidno kot ogenj, ki ledení notranje. Zato niti optične prevare ne spregleda, kdor se neopazno spogleduje le s samim seboj. Želja v času torej odpira prostor, ki se je izgubil v virtualizaciji obrazov in krajin, tudi v abstrakcijah in svetlih očeh, da vidijo, kar vidijo. Če se naše intelywaysko občinstvo priljudno približa likovnemu umetniškemu geniju, lahko vedno zaradi slikarjeve ali umetnikove naklonjenosti celo uživa, ker je že prirojeni čut likovne ustvarjalnosti razvidno nalezljiv. Te Želje v času so velike in večje od monitorja: šele ko bodo natisnjene, bodo resnično zaživele na razstavah, zaenkrat pa so uprostorjeno razstavljene le na računalniškem monitorju. Med usodo vidnega in nevidnega se vedno vrine nasprotje, ki pa z barvami in črtno vse izenačuje. Tako je barvni okus vizualno prirejen bolj kot odgovor vidne optike, a elektronsko, virtualno, kibernetično, ne pa zgolj kot umetnikova duša zase. A prav iz te duše izhajajo ustvarjene slike, podobe ustvarjenega občutja, počutja ali razpoloženjske logike skozi vidni svet.

Vladimir Gajšek