prej zdaj potem

Ali sem se znašel, ko slikam računalniško, kar je sen vseh dosedanjih slikarjev ali likovnikov, zlasti pa od renesanse prek Da Vincija do Picassa, v elektronsko postavljeni zanki kot v delu sicer domišljijsko načrtnega ustvarjalnega programa, pri katerem procesor s konca preskoči na začetek in to ponavlja, dokler ni izpolnjen določen pogoj ali tolikokrat, kot je določeno v glavi zanke: v glavi, stavku (podobno kot v glasbi) in koncu, ki zaključi, da ni ničesar preveč in ne premalo? V mkojih očeh ali glavi je podano število ciklov ali pogoj za izhod iz zanke, torej – slika, medtem ko je likovni stavek potem v nadaljevanju poslikave sestavljen iz slikovno včrtanih ukazov ali podprogramov, konec pa vsebuje odločitev, ali naj se zanka ponovi ali ne. Morda je vsaka moja računalniška pravzaprav korak v neznani kaos kot – algoritem…, tudi v sistemih linearnih enačb videnja z več neznankami, kako delo-umetnina nastane. Prostor poslikave se namreč po svoje, menim, algolitmira. A tudi to je treba presegati z ustvarjalno voljo in lastno potezo, sicer bi bilo vse skupaj zgolj tehnika in nefunkciponalna produkcija z videzi umetništva.