Strip

Veselo, šaljivo, igrivo
- v mislih na Francija Friškovca in Wilhelma Buscha
Alegorija šaljivosti in meščanskega hecanja z Wilhelmom Buschem?
-

Ko sem poslikoval Strip, kakor sem imenoval povzete risbice po znanem veseljaku Wilhelmu Buschu , sem imel pred seboj knjigo, s posvetilom mojemu prijatelju souredniku prof.dr. Franciju Friškovcu:
Wilhelm Busch: Gesammelte Werke

Wilhelm Busch: Gesammelte Werke, Sämtliche Bildergeschichten- Alles was Busch bekannt und berühmt gemacht hat (Gondrom Verlag Bayreuth, Bayreuth, 1978, 996 str.+ Inhaltsverzeichnis)

Herrn Prof. Friškovec zur Erinnerung an die »Marchburg« an der Lahn.
7. 12. 1982

Arnulf Schmitt-Kammler
Markies Schmitt-Kammler


Ekscentričnost vzhodnoevropskih razmer se je odslikovala tudi na Zahodu po svoje približno enako, kot je lahko bilo narobe v narobe svetu. A to ne velja za humaniste in prijatelje. Ja, Franci, tako je tole z Wilhelmom Buschom, da sem lahko slikal, še preden sem se izognil naključju ganjenosti, in takole po čezsmrtni sili, ki ohranja prijateljstvo v spominu. Bil sem nemalo ganjen, saj je bil Franci in si bil fant od fare, hkrati velik filozof, humanist in človek, klasično razgledan, ki so si ga prisvajali v domovini jugoboljševiki, na tujem pa strokovnjaki prava, filozofije in zlasti tudi filozofije države in filozofije prava… Resnice ni mogoče pritajiti v kukavičjih gnezdih.
S Francijem sva ponudila spodbudo in uresničila, ko sva večidel prevajala ob znamenitem germanistu prijatelju dr. Mirku Križmanu in Pungiju, tudi ANTHOLOGIA ALPINA, izšlo v ediciji kulturnega mesečnika Dialogi. Kar je bilo svetno najtežje, je bil zatajevan opoj eksistence, da nas ni bilo sram samih sebe, četudi smo ujeli na laži ničkoliko lažnih sebeljubnih dobrotnikov, še več pa lažnih prerokov, zlasti v brezrazredno neobstoječi družbi.


Šaljivost bi bila nižje plemenita, če bi ne segala od enega do drugega ušesa nasmejanih ust. Med klavrnimi zavratneži sem se kdaj znašel nemočan, posebej še sploščen postmoderno kot pLčina, ki jo scvrla lastna veličina. Tako sem vedel, da ni šole humorja. Ob Wilhelmu Buschu sem se nekako po svoje vrnil obenem v čas otroštva, saj so bile prve tri moje knjige: Sveto pismo (tudi v nemščini), Max und Moritz Wilhelma Buscha v originalni izdaji barvno, seveda pa še Župančičev Ciciban (teče v zeleni dan), s katerim sem doma deklamatorsko nastopal in curglal obiskovalce tako, da sem po deklamacijah požvenknil s pločevinastim lončkom ali tudi s keramičnim šparovčkom prašičkom, in Cicibana sem znal tako rekoč vsega na pamet – pozneje sem pridružil tudi druge Župančičeve pesmi, seveda ob Prešernu in moderni… in tudi ob Gregorčiču in priljubljenem Aškercu. V hiši prijateljev ni bogatih ne revnih, ne starih ne mladih, ne mogočnikov in ne slabičev, ker je tudi samoumevno odpuščanje medsebojno, zlasti zaradi nevidnih napak, ki so zakrvavele kdaj kot simboli. In takšna sta tudi vidva, Franci in Wilhelm…


Junaško jadikovanje malomeščančkov in lastna hvala, ki se pod mizo valja, ker je bila nesmrtnost vredna svojega trenutka, za hipec večne minljivosti! Tako ne bom nikoli pozabil slikc Diogenes und die bösen Buben von Korinth/ Diogen in ponredna pobca iz Korinta, tudi ne Max und Moritz/ Cpek in Capek ali nadalje Die fromme Helene/ Pobožnjaška Lenča… Kje so že tisti mariborski meščanski časi, ko sem bil sam genijalno priden in sem se rad učil – zlasti jezike, pozneje še filozofijo, psihologijo, sociologijo -, in posebej še rajši bral…

Abonirani na nečimrnost smo postali celo svetovljani, ki smo zahtevali polno spoštovanje za prazen nič. Krepost prijateljstva ni bila nikoli v prilizovanju, ampak v priznanju lastne šibkosti, morda svoje lastne slabosti, da bi se odrekli sebičnosti. Kako naj se ti oddolžim, rajnki prijatelj Franci, za čudovito prijateljstvo? Koliko noči sva pri tebi doma kdaj prediskutirala od hegla do Wittgensteina, pravil si mi tudi o pravni marburški šoli, o pravnem pozitivizmu, o Kelsenu in drugih…, res, bila sva humano kritična tudi do socialističnega malomeščanstva, do zlasti ljubljansko centralističnega ali mariborsko provincijskega meščuharstva. Nikoli pa nisva »politizirala«, bilo je namreč preveč tematskih vsebin, o katerih je bilo treba razpravljati, in to v časih, ko je bila fenomenologija odrinjena nekam v pozabo in zunaj univerzitetne katedre ali gimnazijskega katedra. Iskreno zaupanje je gotovo več vredno od zadržkov ali od klapic, koder so tovarišije le med seboj zmenjene. Zato pa je resnično prijateljstvo tudi prava, bi rekel, celo na koncu koncev neizrekljiva sreča.

Gadja zalega so – bili – tisti, ki so nas poniževali vnaprej v neuspeh in zeleni od zavisti povzročali zlo bolj drugim kot sebi. A na drugi strani smo bili tisti, ki smo se imeli in se imamo prijateljsko preprosto radi.Spomnim se, kako sva se vozila po Avstriji, navezovala spet in spet odprte stike s kulturniki in literati, kako smo na primer v Gradcu pili kavo in še kaj z Aloisom Hergouthom, spet z njim v hiši na Slovenskem, takrat je bila z mano še moja soproga Jelena…, kaj šele na univerzah, od Gradca, Dunaja… do Marburga na Lahni… Je v tem duhu nastal cikel slik Alegorija šaljivosti in meščanskega hecanja z Wilhelmom Buschem?


Alegorija šaljivosti in meščanskega hecanja z Wilhelmom Buschem

Wílhelm /Heinrich Christian/ Busch (15. april 1832, Wiedensahlu /pri Stadthagnu, Nemčija - 9. januar 1908, Mechtshausn/ danes del mesta Seesen am Harz) je dandanes svetovno znan veseljaško pregovorni ali srčno kritiški in kritičen poet, zaznamovalec meščuharstva svoje in vseh naslednjih dob, izvrsten ilustrator, pionir comics in slikar, sicer prvi od sedmih otrok v družini, protestantsko pridni starši so ga poslali v osnovno šolo v Bückeburg, 20 km oddaljeno od stanovanja, da je bival pri protestantskem pastorju prav tam, nakar ga je učil kot zasebni učitelj stric in tam se je tudi spoprijetelji z Erichom Bachmannom, ga 14-leten narisal v podobi kasnejšega Maxa, čemur je pridružil pozneje še Moritza… Šaljive parodije so pisane v verzih in v meščanski govorici svoje dobe kot vsečasne zgodbice, seveda liberalno ali krščansko veljavne tudi za naš čas. Nato je z dokajšnjo težavo študiral na Politehnikumu v Hannovru, a je nekaj mescev pred koncem študija starše obvestil, da bo študiral na umetnostni akademiji v Düsseldorf, kamor je prispel leta 1851, maja je odpotoval v Antwerpen, kjer je nadaljeval svoj umetnostni študij na Académie Royale des Beaux-Arts pri Josephusu Laurentiusu Dyckmansu, in v Antwerpnu si je tudi prvič lahko ogledal slike Petra Paula Rubensa, Adriaena Brouwerja, Davida Teniersa in Fransa Halsa. Po obolenju s tifusom se je vrnil leta 1853 brez sredstev v rojstni Wiedensahl in je doma ilustriral ljudske pravljice, bajke in povesti, balade in ljudske pesmi, tudi podobice krajevnega tamkajšnjega praznoverja…, kar je hotel objaviti, a ni našel založnika – zbirka je izšla šele po avtorjevi smrti in nacisti so ga slavili, ker da je bil že ljudski videc in vedežnik.

Potlej se je Wilhelm Busch odpravil študirat umenost v München, a tam je starobajtaril in takole zašajtral, se vračal občasno k stricu v Lüthorst, pretrgal stike s starši in prišel v obupno situacijo. Znašel se je v tako brezupnem stanju, da se je nameraval v letih 1857/58 celo izseliti v Brazilijo. Kljub vsj taki mizeriji se znašel v umetniškem društvi Mladi München/ Jung München, kjer se je med umetniki znašel s svojimi karikaturami in besedili - tako ga je opazil založnik in redakotr Kaspar Braun, ki je izdajal satirične münchenske časnike Bilderbogen in Fliegende Blätter ter je umetnika povabil k sodelovanju. V takem sodelovanju se je Wilhelm Busch otresel s honorarji tudi dolgov in je lahko zaživel polneje. Zdi se, da je v tem času tudi navezal tesnejše stike z nežnim spolom, toda snubaštvo 17-letne trgovske hčere Anne Richterje propadlo leta 1862, saj so njeni starši menili, naj se ne peča s tipom, ki nima niti rednega zaslužka ali sredstev za preživljanje. Nato se je umetnik ukvarjal z odrom kot – libretist, ko je pisal libreta za opere…

Med leti 1860 in 1863 je Wilhelm Busch prispeval stotero veselih prispevkov za natis v Münchener Bilderbogen in Fliegenden Blätter, in ko je zaznal, da je preveč odvisen od založnika Kasparja Brauna, se je povezal s Heinrichom Richterjem, sinom saškega slikarja, da ga založnika, pri čemer je pravice do objave hotel zadržati le prijatelj. Potlej je Wilhelm Busch nekako pogorel celo pri dresdenskem založniku z rokopisom Max und Moritz, nato pa je prodal avtorske pravice, ker je bil tedaj spet zadolžen, staremu založniku Kasparju Braunu za 1.000 guldnov, da bi bil volk sit, koza cela. Prodaja Maxa und Moritza se je vzpenjala, od druge naklade leta 1868 so se knjigotrške razmere izboljšale, tako da je v Buschevem letu smrti leta 1908 dosegla naklada več kot 430.000 prodanih izvodov v 56. izdaji. Dotlej se niso niti kaj posebej ozirali na pedagoško plat Buschevih del, šele po letu 1870 so se oglašali raznovrstni kritikastri s pedagoško dvignjenim prstom, da bi češ taka dela kvarila mladino.

Ko je takole Wilhelm Busch uspel, je potoval med rodnim krajem in Münchnom, kjer pa se je krog prijateljev razredčil, saj je umetniško društvo propadlo. Junija 1867 je Wilhelm Busch obiskal svojega brata Otta v Frankfurtu na Majni, kjer je bil brat domači učitelj pri premožni bankirski družini Keßler. In Busch se je kmalu spoprijateljil z gospo Johanno Keßler, materjo sedmih otrok, ki je bila vplivna mecenka glasbene in likovne umetnosti, ko so se zbirali pri nji v vili redno v salonu slikarji, glasbeniki in filozofi. Gospa Johanna Keßler je v Wilhelmu Buschu odkrila in spoštovala velikega umetnika, pri čemer se je z njo strinjal Anton Burger, vopdilni slikar kronberške slikarske akademije. Gospa je razumela umetnika, ki ni mogel najti sicer dovolj sredstev le s svojimi humorističnimi skicirkami, zato je priskrbela Wilhelmu Buschu nedaleč od svoje vile stanovanje in atelje, pozneje pa je najel umetnik svoje stanovanje, ki je zanj skrbela gospodinja pri Keßlerjevih. Ob podporu in občudovanju gospe Keßler je lahko Wilhelm Busch ustvarjal najplodneje, živel je v duhovno polnem ozračju, ob posredovanju brata se je seznanil tudi z delom znanega filozofa Arthurja Schopenhauerja (pod njegovim vplivom je nastala lirika Kritika srca/ Kritik des Herzens, 1874) ter je sodeloval ob vlogi Johanne Keßler tudi v kulturnem žitju Frankfurta.

A tudi v samem uspešnem Frankfurtu ni ostal vsečasno, ob koncu leta 1860 je neprestano potoval med Frankfurtom, Wiedensahlom, Lüthorstom in Wolfenbüttelom, kjer je živel njegov brat Gustav. Zveza z Johanno Keßler je ztrajala 5 let, po vrnitvi v Wiedensahl leta 1872 si je z gospo le pisemsko dopisoval, dokler tudi ta zveza ni prenehala med leti 1877 in 1891 – šele leta 1891 je prišlo na pobudo do stika z ovdovelo Johanna Kessler na pobudo njene hčere.

Vsekakor ostaja Wilhelm Busch za radovedne svobodoljube, ki poznajo meščuharstvo v njegovih navadah in neobičajnih kakor popadljivostih zanimiv humorist, ki mu ne gre zameriti tudi ostre, čeprav po svoje šaljive smešnice na račun svetosti ali svetohlinstva enako kot na račun samih meščanskih, v jedkih kratkih knittelverzih vseakodnevja očrtanih značitalnostih (malo)buržoazne gospoščine… in subjekt vsakršne moralistične cenzure.

Arnulf Schmitt-Kammler je profesor prava Pravne fakultete Univerze v Kölnu, na oddelku za državno in upravno pravo, kot tudi pravoznanstva (Professur für Staats- und Verwaltungsrecht sowie Wissenschaftsrecht - staats-verwaltungs-wissenschaftsrecht@uni-koeln.de), poznan po knjigah, kot so Starševske pravice in šolskovzgojno pravice po ustavi / Elternrecht und schulisches Erziehungsrecht nach dem Grundgesetz (Arnulf Schmitt-Kammler, ibid, Duncker & Humblot, Berlin,1983) ali Ustvarjalna svoboda umetnika v pogodbah o prihodnjih duhovnih delih/ Die Schaffensfreiheit des Künstlers in Verträgen über künftige Geisteswerke
(Arnulf Schmitt-Kammler, ibid., Heymann - Köln, Berlin, Bonn, München, 1978).