Plesni vzdih

Plesni vzdih

V prvi intelywayski objavi slik izraznega plesa le z eno plesalko, ki je izražala nedvomno postmoderni utrip svetovne družbenosti, je barvitost ustrezala izraznemu gibu v zamahih, v obrisih, kar predstavlja tudi tokratni galerijsko razstavni Plesni vzdih, le da tokrat plešeta fantek in deklica v dvorani, koder plešeta klasične plese. Eleganca je razvidna ne le v plesnih oblačilih, ampak tudi v plesnem ritmu, s katerim sta plesalca izrazila veselje do življenja in meščansko olikanost. Plesni vzdih torej pomeni kakor nepredvidljivo utečenost plesnih korakov klasičnega plesa, ob lahki glasbi, ki je vedrila s tem nastopom tudi številno občinstvo v dvorani, obenem pa je ta vzdih pravzaprav otroška razigranost, ki se je oblikovala v klasični ples. Plesna vzgoja izraža tudi v slovenstvu ali sredi slovenske prestolnice možne nastope, ko tudi otroški plesalci vedrijo izraz življenjske radosti in zbujajo v veselih ritmih lahke plesne glasbe upanje ter srečo bivajočega. Plesna fotografija, s katero sta se zadnje čase predstavila poleg Vladimirja Gajška tudi fotoreporterja Tone Stojko in Miha Fras, je značilno tokrat postmoderna, to se pravi, je digitalizirano ujeto slikovno gibanje samega plesnega koraka in giba, a za zakrito obrisnostjo same plesne kulture – ne gre več za ujetost trenutka, kakor je značilno za športno fotografijo, ne gre več za natančnost pikselacije v objektiv ujetega kadra ali sekvence, ampak za fotografski niz poslikave gibanja, plesnega ritma in veselja do življenja. Tako je Vladimr Gajšek tudi soplesal v Plesnem vzdihu s plesalcema klasičnega plesa, v otroški nedolžnosti lepote in elegance.